Glosar

Adaptacija pomeni spreminjanje prostora ali območja dediščine, da ta ustreza trenutni rabi ali predlagani novi rabi. [...] Sprejemljiva je le, če ima minimalen vpliv na kulturni pomen prostora. [...] Vključuje lahko dopolnitve prostora, uvedbo novih storitev ali nove rabe ali pa spremembe za zaščito prostora. Adaptacija prostora za novo uporabo se pogosto imenuje »prilagojena ponovna raba«. (Vir: Burrska listina, 2013)

Analitični hierarhični proces (AHP) je metoda večkriterijskega odločanja, ki jo je razvil Thomas L. Saaty v 70. letih prejšnjega stoletja, uporablja pa se za sistematično primerjavo in razvrščanje alternativ glede na več kriterijev. (Vir: Vodopivec, 2015)

Antropocen je predlagano geološko obdobje, ki ga zaznamuje odločilen človeški vpliv na okolje v planetarnem merilu. Predlaganih je bilo več možnih začetkov antropocena, od obdobja jedrskih poskusov v 50. letih 20. stoletja, začetkov industrijske revolucije sredi 18. stoletja, začetka globalnih izmenjav živali in rastlin v 16. stoletju ali neolitske revolucije pred 12.000 leti. V humanistiki in dediščini koncept antropocena problematizira vlogo kolektivnega človeštva v geološki zgodovini planeta, koncepte dediščine in nasledstva ter odpira dileme odgovornosti za prihodnost človeštva. (Vir: Projekt HEI-Transform)

Elementi območja dediščine, ki izražajo njegove dediščinske vrednote in omogočajo razumevanje teh. To so lahko fizične lastnosti, materialna struktura in druge oprijemljive značilnosti, lahko pa so procesi, družbene ureditve ali kulturne prakse ter neoprijemljivi vidiki, kot so asociacije in odnosi. (Vir: Praktične smernice Burrske listine: kulturne krajine, 2022)

Atributi/značilnosti območja vključujejo njegovo fizično lokacijo, obliko, strukturo in uporabo ter metode načrtovanja, oblikovanje (vključno z barvnimi shemami), gradbene sisteme in tehnično opremo ter njegove estetske lastnosti. (Vir: Madridsko-newdelhijski dokument, 2017)

Avtentičnost je zmožnost, s katero prostor ali območje dediščine verodostojno izraža svoj kulturni pomen prek materialnih značilnosti in nesnovnih vrednot. Odvisna je od vrste območja kulturne dediščine in kulturnega konteksta. (Vir: Madridsko-newdelhijski dokument, 2017)

Avtentičnost je merilo stopnje, do katere lastnosti kulturne dediščine (vključno z obliko in oblikovanjem, materiali in snovmi, rabo in namembnostjo, tradicijami in tehnikami, lokacijo in okolico, duhom in občutji ter drugimi dejavniki) verodostojno in natančno pričajo o njenem pomenu. (Vir: Listina iz Rige, 2000)

Avtorizirani dediščinski diskurz izvira iz razprav v evropski arhitekturi in arheologiji, ki so potekale v 19. in 20. stoletju in so poudarjale potrebo po ohranjanju »ogrožene« preteklosti za prihodnje generacije. Pri tem so poleg avtentičnosti poudarjale predvsem starost, monumentalnost in estetskost. Ta evropocentrični diskurz so prevzele organizacije, kot sta Unesco in ICOMOS, ter ga avtorizirale v globalnem okolju. (vir: Smith 2012, Pisk 2023)

Celostno ohranjanje je sklop ukrepov, s katerimi se zagotavljajo nadaljnji obstoj in obogatitev dediščine, njeno vzdrževanje, obnova, prenova, raba in oživljanje. Ti ukrepi se uresničujejo v razvojnem načrtovanju in ukrepih države, pokrajin in lokalnih skupnosti na način, da se kulturno dediščino ob spoštovanju njene posebne narave in družbenega pomena vključi v trajnostni razvoj. (Vir: ZVKD-1, 2008; Splošne smernice, 2013)

Dediščinsko skupnost sestavljajo ljudje, ki cenijo posamezne vidike kulturne dediščine ter jih želijo z javnim delovanjem ohranjati in prenašati prihodnjim rodovom. (Vir: Farska konvencija 2005)

Dediščinske raziskave so interdisciplinarno raziskovalno področje, vezano na ohranjanje kulturne dediščine. Njihov cilj je implementacija rezultatov raziskovalnega dela v praksi varstva kulturne dediščine. Temeljijo na vključujočem interdisciplinarnem sodelovanju. Ta zahteva usmerjanje raziskav s strani ved, ki dediščinska vprašanja primarno raziskujejo: arheologija, arhitektura, antropologija, etnologija, konservatorstvo, krajinska arhitektura, muzeologija, restavratorstvo, umetnostna zgodovina, zgodovina, da ob podpori vseh drugih, tako družboslovnih in humanističnih kot naravoslovnih in tehničnih ved, ki omogočajo celovito razumevanje dediščine v širšem družbenem kontekstu (ekonomija, sociologija, kulturna in politična geografija …), in tistih, ki prispevajo k ohranjanju fizične/materialne substance ter digitalizaciji snovnih in nesnovnih prvin (gradbeništvo, geodezija, kemija, računalništvo …), skupaj z raziskovalci, ki raziskujejo skozi oblikovanje, razvijajo in nadgrajujejo pristope za ohranjanje, trajnostno rabo in upravljanje dediščine. (Vir: Projekt HEI-Transform)

Ljudje, skupnosti, organizacije in institucije (akterji), povezani z določenim območjem. Lahko imajo neposredne ali posredne interese in skrbi v zvezi z območjem dediščine, vendar ni nujno, da imajo do njih pravno ali družbeno priznano pravico. (Vir: Praktične smernice Burrske listine: kulturne krajine_2022)

Dokumentiranje je zapisovanje informacij, ki opisujejo fizično konfiguracijo, stanje in rabo spomenikov, skupin stavb ter spomeniških območij v različnih obdobjih, in je zelo pomemben del konservatorskega procesa. Dokumentacija spomenikov, skupin stavb in spomeniških območij lahko vključuje snovne in nesnovne dokaze ter je del širše dokumentacije, ki lahko prispeva k razumevanju dediščine in z njo povezanih vrednot. [...] Dokumentiranje je eden od glavnih razpoložljivih načinov osmišljanja, razumevanja, definiranja in priznanja vrednot kulturne dediščine. (Vir: Načela dokumentiranja spomenikov, skupin stavb in spomeniških območij, 1996)

Družbena participacija pomeni vključevanje deležnikov v dejavnosti ohranjanja in upravljanja dediščine, ki v kontekstu komuniciranja, iskanja rešitev, odpravljanja problemov in soustvarjanja zagotavljajo interakcijo z drugimi v družbi ali skupnosti. (Vir: Projekt HEI-Transform)

Socialni/družbeni kapital je koncept, ki se v svoji vsebini ukvarja s povezanostjo med ljudmi, njihovim medosebnim sodelovanjem. Burt (2001) vidi socialni kapital kot metaforo za prednost – ljudje, ki so uspešnejši, naj bi bili namreč bolje povezani. »Mnoge definicije opredeljujejo socialni kapital v smislu socialnih omrežij, norm recipročnosti in zaupanja ter pozitivnih posledic, ki jih ima ta kapital za posameznika in socialni sistem (Iglič, 2001). Putnam (1993, 1995, 2000) opredeli socialni kapital kot značilnost družbenega življenja – omrežja, norme in zaupanje, ki posameznikom omogočajo, da lahko skupaj učinkoviteje dosežejo skupne cilje. Participacija (v lokalnih organizacijah), medosebno zaupanje in socialna omrežja pomagajo graditi socialni kapital ter so znak družbene povezanosti. Koncept socialnega kapitala se navezuje predvsem na dva koncepta, in sicer na medosebno zaupanje ter delovanje v prostovoljnih organizacijah. Ta dva vidika Igličeva (2001) imenuje kulturni vidik socialnega kapitala in strukturni vidik socialnega kapitala. Zaupanje je torej pomemben dejavnik, pri katerem se prepletajo zaupanje ljudem na splošno, zaupanje v lokalnem okolju (zaupanje v druge ljudi) ter zaupanje v specifične institucije (npr. lokalne akterje). (Vir: Projekt HEI-Transform)

Ekoindustrijski park je sklop poslovnih dejavnosti znotraj določenega geografskega območja, ki si delijo vire in s tem povečajo dobičkonosnost, zmanjšajo vpliv na okolje in izboljšajo družbeno delovanje. (Vir: Hein et al., 2016)

Ekonomika dediščine je del ekonomike kulture in se ukvarja s ponudbo, povpraševanjem in blaginjo, ki jo kulturna dediščina ustvarja za družbo, ter z institucionalnimi vidiki upravljanja kulturne dediščine, ki ima značilnost kulturne dobrine zaradi svoje edinstvenosti in statusa javnega dobra, od nje pa se razlikuje po trajnosti in nepovratnosti. (Vir: Projekt HEI-Transform)

Kapital v ekonomskem smislu je poleg dela in zemlje eden od proizvodnih dejavnikov, ki se uporabljajo za ustvarjanje proizvodov in storitev. Kapital vključuje stroje, zgradbe, infrastrukturo, orodja in opremo. Kapital je povezan s povečevanjem produktivnosti dela in je vir gospodarske rasti. Navadno ga delimo na fizični (oprijemljiva sredstva, uporabljena v proizvodnji) in človeški kapital (veščine, znanje in izkušnje posameznika ali populacije, ki so v ekonomskem kontekstu videni kot prispevek k produktivnosti). Kapital v ekonomskem smislu nastaja z investicijami, ki jih financiramo z različnimi viri financiranja. (Vir: Projekt HEI-Transform)

Finančni viri oziroma viri financiranja se nanašajo na denar, ki ga posamezniki, podjetja ali države uporabljajo za financiranje svojega delovanja in investicijskih vlaganj. Vire financiranja navadno delimo na lastniške (sredstva lastnika), dolžniške (izposojena sredstva, ki jih je treba vrniti ob poznejšem datumu, z obrestmi) in nepovratne (sredstva, ki jih ni treba vrniti in ne dajejo lastninske pravice). (Vir: Projekt HEI-Transform)

Industrijska dediščina pomeni območja, strukture, komplekse, širša območja in krajine kot tudi stroje, predmete ali dokumente, ki pričajo o preteklih in sedanjih industrijskih procesih proizvodnje, pridobivanju surovin, njihovi preobrazbi v blago ter povezani energetski, vodni in prometni infrastrukturi. (Vir: Dublinska načela, 2011; Madridsko-newdelhijski dokument, 2017).

Proces, podprt s številnimi orodji, tehnologijami in pogodbami, ki vključujejo ustvarjanje in upravljanje digitalnih modelov za opis fizičnih in funkcionalnih lastnosti grajenega okolja. (Vir: BIM Slovar, 2023)

Informacijsko modeliranje zgodovinskih stavb/gradenj je metoda modeliranja stavb, zasnovana posebej za uporabo pri obnovi, vzdrževanju in upravljanju kulturne dediščine, in je zato prilagojena njenim posebnim zahtevam in izzivom. Značilnosti metode so podrobno dokumentiranje stavb, opredelitev zgodovinskega konteksta, interoperabilnost (združljivost z drugimi digitalnimi orodji in pristopi, kar omogoča lažje sodelovanje med različnimi strokovnjaki, kot so arhitekti, inženirji, konservatorji-restavratorji itd.) ter načrtovanje izvajanja vzdrževalnih del, ki je naravnano na upravljanje zgodovinskih stavb skozi njihov celoten življenjski cikel. (Vir: Projekt HEI-Transform)

Informacijsko modeliranje zgodovinskih gradenj je način zapisa kompleksnih podatkov o tridimenzionalnih objektih kulturne dediščine, ki za osnovo uporablja tridimenzionalni digitalni zapis (npr. oblak točk, 3D-model), okrog in v katerega so vneseni podatki o fizičnih, funkcionalnih in zgodovinskih lastnostih, npr. materiali in njihov status; dokumentarno in arhivsko gradivo; premični in nesnovni elementi; okoljski dejavniki; infrastrukturne storitve; proces rekonstrukcije, upravljanja in nadzora ... (Vir: Vzpostavitev predstavitvenih podatkov RKD, 2022)

Informacijsko modeliranje gradenj (angl. BIM) z značilnostmi, specifičnimi za področja zgodovinske in kulturne dediščine. (Vir: BIM Slovar, 2023)

Integriteta je merilo celostnosti in nedotakljivosti prostora ali območja dediščine, njegovih značilnosti in vrednot. Pregled pogojev celovitosti tako zahteva oceno obsega, v katerem prostor ali območje dediščine:

(Vir: Madridsko-newdelhijski dokument, 2017)

Kulturni in naravni spomeniki morajo prav tako izpolniti pogoj integritete, tj. celovitost in nedotaknjenost. (Vir: Dediščina Slovenije in UNESCO, 2016)

Interpretacija se nanaša na celotni razpon možnih dejavnosti, namenjenih večjemu ozaveščanju javnosti ter razumevanju prostorov in območij kulturne dediščine. To lahko vključuje tiskane in elektronske publikacije, javna predavanja, postavitve na območju ali zunaj njega, izobraževalne programe, skupnostne dejavnosti, tekoče raziskave, usposabljanje in vrednotenje samega procesa interpretacije. [...]

Interpretacija je bistveno orodje za dvigovanje javnega prepoznavanja prostorov in območij dediščine 20. stoletja ter ima glavno vlogo pri dokumentiranju sprememb in pojasnjevanju pomena. (Vir: Listina o interpretaciji in predstavitvi območij kulturne dediščine ICOMOS, 2008; Madridsko-newdelhijski dokument, 2017)

Interpretacija pomeni vse načine predstavitve kulturnega pomena nekega prostora. [...] Lahko je kombinacija ravnanja s tkivom (npr. vzdrževanje, obnova, rekonstrukcija), rabe prostora in dejavnosti na njem ter uporabe predstavljenih pojasnjevalnih gradiv. (Vir: Burrska listina, 2013)

Interpretacijska infrastruktura se nanaša na fizične instalacije, prostore in predele, povezane z območjem kulturne dediščine, ki jih je mogoče specifično uporabiti za namene interpretacije in predstavitve, vključno s tistimi, ki interpretacijo omogočajo z novo in obstoječo tehnologijo. (Vir: Listina o interpretaciji in predstavitvi območij kulturne dediščine ICOMOS, 2008)

Interpreti območja so osebje ali prostovoljci na območju kulturne dediščine, ki stalno ali začasno dajejo javne informacije o vrednotah in pomenu najdišča. (Vir: Listina o interpretaciji in predstavitvi območij kulturne dediščine ICOMOS, 2008)

Izjemna univerzalna vrednost označuje kulturni in/ali naravni pomen, ki je tako izjemen, da presega nacionalne meje, in enako pomemben tako za sedanje kot prihodnje generacije celotnega človeštva. Kot takšno je trajno varovanje te dediščine največjega pomena za celotno mednarodno skupnost. […] Za razglasitev izjemne univerzalne vrednosti mora dediščina izpolnjevati tudi pogoje celovitosti in/ali avtentičnosti ter imeti ustrezen sistem varstva in upravljanja, ki zagotavlja njeno varovanje. (Vir: WHC Operational Guidlines, 2023)

Pojem iztrošenosti ali »konca življenjske dobe« opredeljuje fazo izdelka, ki ni več deležen stalne podpore bodisi zato, ker so se obstoječi procesi končali, bodisi zato, ker se je njegova življenjska doba iztekla. (Vir: Ginga et al., 2020)

Konservatorsko-upravljavski načrt je dokument, ki služi kot okvir za upravljanje prostora, vključno s prihodnjimi spremembami. Vključuje prepoznavanje dediščinskega pomena kraja, vse omejitve, občutljivost na spremembe in prepoznavanje politik za ohranjanje pomena v prihodnje. V nekaterih državah se uporablja tudi pojem konservatorski načrt, vendar v določenih primerih obseg vsebin nagovarja le vprašanja fizičnega ohranjanja. Glej tudi načrt upravljanja. (Vir: Madridsko-newdelhijski dokument, 2017)

Konservatorstvo so vsa prizadevanja za razumevanje kulturne dediščine, poznavanje njene zgodovine in pomena, zagotavljanje njene materialne zaščite in po potrebi predstavitve, obnove in izboljšanja. (Vir: Narska listina o avtentičnosti, 1994)

Konserviranje pomeni vsako skrb za prostor ali območje dediščine, ki pomaga ohraniti njen kulturni pomen. (Vir: Burrska listina, 2013; Madridsko-newdelhijski dokument, 2017)

Konserviranje so ukrepi in postopki, s katerimi ohranjamo materialno substanco dediščine. Pri tem moramo upoštevati načelo omejevanja na najnujnejše posege in v čim večji meri načelo reverzibilnosti posegov. Konserviranje lahko delimo na preventivno (posredno) in kurativno (neposredno ali aktivno) konserviranje (Pirkovič, 2012).

Konservirati (conservare) pomeni ohranjati, varovati. Tako se osnovna naravnanost ohranjanja najbolj izraža v konserviranju: konservirati je najvišje načelo ohranjanja. Konservatorska dela, ki varujejo strukturo spomenika in preprečujejo njegovo nadaljnjo izgubo, morajo imeti zato skupaj z ukrepi utrjevanja in zaščite absolutno prednost pred vsemi drugimi ukrepi. (Vir: Petzet, 2004)

Prostor, v katerem prevladujejo naravne prvine in ki je rezultat medsebojnega delovanja in vplivanja naravnih in človeških dejavnikov. (Vir: Urbanistični terminološki slovar, 2016)

Laurajane Smith, prva predsednica in glavna teoretičarka Združenja za kritične dediščinske študije, v svojih delih, zlasti v The Uses of Heritage (Smith, 2006), problematizira kulturno dediščino ne kot seznam materialnih artefaktov iz preteklosti, ki jih je treba ohraniti in obnoviti, temveč kot družbeni in kulturni proces, ki vključuje različne dejavnike: od javnih ustanov do turistov (Smith, 2006, str. 44–84). Smith navaja, da hegemonski diskurz o dediščini vpliva na naše misli in dejanja, vsiljuje egalitarne (večinoma evropske) vrednote z rangiranjem strokovnih in amaterskih (tudi podrejenih) idej o dediščini. Imenuje ga »avtorizirani dediščinski diskurz« (angl. authorized heritage discourse – AHD). [...]

Glavni cilj kritičnih dediščinskih študij je demokratizacija dediščine in razvoj ideje participativne dediščine. To pomeni odrekanje elitističnim kulturnim pripovedim in opozarjanje na dediščinske predstave in koncepte podrejenih ljudstev, skupnosti in kultur (Grey et al., 2020). To je mogoče doseči z reinterpretacijo dediščine kot neskončen proces, ki vključuje (pogosto težaven) dialog (Harrison, 2013; Daly et al., 2015). (Vir: Kolesnik & Rusanov, 2020)

Krožno gospodarstvo je ekonomski sistem, ki temelji na ponovni rabi in regeneraciji materialov ali proizvodov predvsem z vidika zagotavljanja nadaljnje okolju prijazne in trajnostne proizvodnje. (Vir: Oxford English Dictionary)

Krožno gospodarstvo je način organizacije proizvodnje in potrošnje, ki temelji na delitvi, ponovni uporabi, popravilu, prenovi in recikliranju obstoječih materialov in izdelkov, kakor dolgo je to mogoče. (Vir: Krožno gospodarstvo: definicija, pomen in prednosti, 2023)

Krožno gospodarstvo je ekonomski sistem, ki pojem iztrošenosti nadomešča z zmanjševanjem, drugačno ponovno uporabo, recikliranjem in predelavo materialov v proizvodnih/distribucijskih in potrošniških procesih; deluje na mikroravni (izdelki, podjetja, potrošniki), mezoravni (ekoindustrijski parki) in makroravni (mesto, regija, država in širše) s ciljem doseči trajnostni razvoj ter tako hkrati ustvariti kakovost okolja, gospodarsko blaginjo in socialno pravičnost v korist sedanjih in prihodnjih generacij (vir: Kirchherr at al., 2017)

V kulturno dediščino uvrščamo vse snovne in nesnovne vrednote, ki smo jih podedovali in jih želimo ohraniti za naslednje generacije, ker predstavljajo temelj identitete vsakega kraja in človeške skupnosti. Obsega podedovane materialne oziroma snovne artefakte in nematerialne oziroma nesnovne dobrine določene skupine ali družbe. (Vir: Priročnik za interpretacijo dediščine, 2020)

Kulturna dediščina so dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih Slovenke in Slovenci, pripadnice in pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti in romske skupnosti ter drugi državljanke in državljani Republike Slovenije opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, etnične pripadnosti, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščina vključuje vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi in prostorom skozi čas. (Vir: ZVKD-1, 2008)

Kulturna dediščina pomeni skupino virov, podedovanih iz preteklosti, ki jih ljudje neodvisno od lastništva opredelijo kot odsev in izraz svojih nenehno razvijajočih se vrednot, prepričanj, znanja in tradicij. Vključuje vse vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega delovanja ljudi in krajev skozi čas. (Vir: Farska konvencija 2005)

Kulturna dediščina so:

(Vir: Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine, 1972)

Pojem kulturna krajina zajema različne oblike interakcije med človekom in naravnim okoljem. Kulturne krajine pogosto izkazujejo posebne tehnike trajnostne rabe prostora ob upoštevanju značilnosti in omejitev naravnega okolja, v katerem so vzpostavljene, in lahko odražajo poseben duhovni odnos do narave. Varstvo kulturnih krajin lahko prispeva k sedanjim načinom trajnostne rabe prostora in ohranja ali krepi naravne vrednote v krajini. Neprekinjen obstoj tradicionalnih oblik rabe prostora podpira biotsko raznovrstnost v številnih regijah sveta. Varstvo tradicionalnih kulturnih krajin zato prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti. (Vir: WHC Operational Guidlines, 2023)

Kulturne krajine predstavljajo preplet dela narave in človeštva, ponazarjajo razvoj družbe in naselij v času kot odgovor na fizične ovire in/ali priložnosti, ki jih predstavlja njihovo naravno okolje ter poznejše družbene, gospodarske in kulturne sile, tako zunanje kot notranje. Ločimo tri kategorije kulturnih krajin, in sicer oblikovane (npr. zgodovinski vrt), spreminjajoče se (npr. kmetijska krajina ali urbana podoba) in asociativne (kjer naravno krajino povezujemo z duhovnimi, umetniškimi ali družbenimi vrednotami). (Vir: Madridsko-newdelhijski dokument, 2017)

1. Krajina, na katere nastanek in podobo je vplival človek s povezovanjem kmetijskih površin, gozda in poselitvene strukture.
2. Po Zakonu o varstvu kulturne dediščine, 2008: nepremična dediščina, odprti prostor z naravnimi in ustvarjenimi sestavinami, katerega strukturo, razvoj in rabo pretežno določajo človekovi posegi in dejavnosti.

(Vir: Urbanistični terminološki slovar, 2016, ZVKD-1, 2008)

Kot kulturni kapital lahko opredelimo dobrino, ki poleg ekonomske vrednosti vsebuje ali ustvarja kulturno vrednost. To je jasno razvidno iz primera: stavba kulturne dediščine ima lahko določeno tržno vrednost kot nepremičnina, vendar je njena prava vrednost za posameznike ali skupnost lahko estetska, duhovna, simbolna ali druga, ki presega ali je zunaj ekonomskega vrednotenja. Te vrednosti lahko imenujemo kulturna vrednost stavbe. Tako opredeljen kulturni kapital lahko obstaja v snovni obliki kot stavbe, lokacije, območja, umetniška dela, artefakti itd. ali v nesnovni obliki kot ideje, prakse, prepričanja, tradicije itd. (Vir: Throsby, 2019)

Kulturni pomen (ali krajše: pomen) pomeni estetsko, zgodovinsko, znanstveno, družbeno in/ali duhovno vrednoto za pretekle, sedanje in prihodnje generacije. Kulturni pomen se odraža v dediščini sami, njenih značilnostih, okolici, tkivu, rabi, povezavah, pomenih, podatkih, povezanih prostorih in predmetih. Prostori dediščine imajo različne pomene za različne posameznike in skupine. […] Izraz kulturni pomen je sinonim za pomen kulturne dediščine in vrednost le-te. Kulturni pomen se lahko s časom in uporabo spreminja. Njegovo razumevanje se lahko spremeni zaradi novih spoznanj. (Vir: Burrska listina, 2013; Madridsko-newdelhijski dokument, 2017)

Kulturni (družbeni) pomen: Pomen predstavlja sintezo in preplet prepoznanih vrednosti določenih predmetov, stvari ali idej. Označuje tiste lastnosti dobrine (prostora, predmetov, prakse), ki ponazarjajo, kaj ta izraža za ljudi, torej odseva vrednote neke družbe ali družbene skupine. Kulturni pomen dediščine se lahko spreminja skozi čas ter lahko variira med skupinami deležnikov in znotraj njih. V trenutni slovenski terminologiji (2023) je v rabi termin »družbeni pomen«, ki je opredeljen znotraj enotne metodologije za izdelavo konservatorskih načrtov, pomeni pa sintezo posameznih vrednosti dediščine. Angleško govoreča strokovna sfera uporablja termin »kulturni pomen« (cultural significance) oziroma samo pomen (significance). (Vir: Projekt HEI-Transform)

Kulturnodediščinski turizem se nanaša na vse turistične dejavnosti v dediščinskih krajih in destinacijah, vključno z raznolikostjo in soodvisnostjo njihovih snovnih, nesnovnih, kulturnih, naravnih, preteklih in sodobnih razsežnosti. Bangkoška listina priznava dediščino kot skupni vir ob zavedanju, da sta upravljanje in uživanje tega skupnega dobrega pravica in odgovornost vseh. (Vir: Bangkoška listina, 2022)

1. Položaj ali območje na zemeljskem površju, kjer leži ali se giblje določena realna entiteta.
2. Lega objekta, dejavnosti, ureditve v prostoru.

(Vir: Urbanistični terminološki slovar, 2016)

Lokalni akcijski načrt za prilagodljivo ponovno rabo kulturne dediščine je rezultat procesa soustvarjanja, ki zagotavlja celovite pristope pri vzpostavljanju podpore in izvajanju krožne, prilagodljive ponovne rabe kulturne dediščine na podnacionalnih ravneh. Je tudi strateški dokument za skupno vizijo lokalne dediščine, ki predlaga sporazumne poti v obliki ukrepov za doseganje ciljev načrta v določenem časovnem okviru (običajno treh do petih letih). (Vir: Projekt CLIC, D5.2, 2021)

V Sloveniji, v omrežju centralnih naselij, kraj z najnižjo stopnjo centralnosti, temeljno prometno in informacijsko infrastrukturo, temeljno oskrbo z dobrinami in uslugami, praviloma središče lokalne samouprave. (Vir: Geografski terminološki slovar, 2013)

Lokalno središče zagotavlja prebivalcem naselja in njegovega zaledja vsaj možnosti za vsakodnevno oskrbo, osnovno izobraževanje, informiranje in druženje. Na območjih z izrazito razpršeno poselitvijo se spodbuja razvoj lokalnega središča, ki zagotavlja ustrezno oskrbo in raven javnih funkcij. V naseljih, ki so zaposlitvena središča območij s posebnimi razvojnimi problemi, ter v obmejnih območjih, kjer se lahko razvije neposredno gospodarsko sodelovanje s sosednjimi državami, se oblikuje manjše gospodarske cone. Če ima središče funkcijo občinskega središča, mora samostojno ali v sodelovanju z drugimi pomembnejšimi lokalnimi središči zagotavljati zadostno in dostopno oskrbo z družbenimi in drugimi storitvenimi dejavnostmi ne glede na obseg svojega gravitacijskega območja. (Vir: OdSPRS, 2004)

Manjše lokalno središče je manjše naselje, ki nima vseh funkcij lokalnega središča, a vseeno zagotavlja prebivalcem naselja in okoliškim naseljem nekatere osnovne storitve za vsakodnevno oskrbo. (Vir: Projekt HEI-Transform)

Orodje, ki ga razvijamo v projektu HEI-TRANSFORM, da bo z njegovo pomočjo mogoče reaktivirati »speči dediščinski kapital« za uresničevanje zelene transformacije neposredno v lokalnem okolju, da bi čim prej dosegli optimalne razvojne učinke in ohranili pričevalnost dediščine v največji možni meri oziroma skladno z njeno dediščinsko vrednostjo za vse vključene/deležnike. (Vir: Projekt HEI-Transform)

Na vrednostih za vse utemeljen pristop pomeni sistem oziroma teoretični in metodološki okvir, ki izhaja iz vrednotenja dediščine oziroma pripisovanja vrednosti dediščini. Vključuje širok nabor vseh relevantnih vrednosti, ki jih prepoznavajo različne skupine deležnikov. (Vir: Projekt HEI-Transform[ )

Pristop, ki temelji na vrednostih, poudarja in daje prednost pomembnosti vrednosti pri vseh prihodnjih ukrepih glede na razpoložljive podatke, vključno z družbenimi, funkcionalnimi, estetskimi in fizičnimi, ekološkimi in drugimi vrednostmi. (Vir: Dragutinovic, 2023)

Na vrednotah temelječe upravljanje (angl. value-based governance) v nasprotju z upravljanjem na osnovi pravil (angl. rule-based governance) poudarja pomen etičnih načel, vrednot in norm pri usmerjanju mišljenja in vedenja. Na vrednotah temelječ pristop k upravljanju kulturne dediščine poudarja, da morajo vodje in organizacije upoštevati vrednote vseh dediščinskih deležnikov ter utelešati in spodbujati skupne temeljne vrednote. (Vir: Projekt HEI-Transform)

Načrt upravljanja je dokument, ki se podobno kot konservatorski načrt uporablja kakor okvir za upravljanje prostora in vključuje tudi prihodnje spremembe, vključno z operativnimi vprašanji, a ima lahko širše področje uporabe. Načrti upravljanja se pogosto uporabljajo za kulturne krajine, kjer je tekoče aktivno upravljanje del primarnih ukrepov ohranjanja. (Vir: Madridsko-newdelhijski dokument, 2017)

Naravni kapital je skladišče naravnih virov, iz katerih črpamo dobrine in iz katerih se napajajo ekosistemske storitve.

Poznamo tri vrste naravnega kapitala, ki za upravljanje zahtevajo uporabo različnih pristopov:

- neobnovljivi naravni viri, ki jih je mogoče izčrpati (fosilna goriva, kovine);

obnovljivi naravni viri, ki jih je mogoče izčrpati (voda, zrak);

obnovljivi naravni viri, ki jih ni mogoče izčrpati (veter, valovi, sonce).

(Vir: Evropsko okolje, 2010)

Nepremična dediščina so nepremičnine ali njihovi deli z vrednotami dediščine, vpisani v register dediščine (3. čl.). Nepremična dediščina se vpiše v register kot posamezna nepremičnina ali kot območje dediščine (9. čl.):

– Kot posamezna nepremičnina se vpišejo v register stavba, objekt ali druga nepremičnina, ki je ali zgrajena ali sestavljena ali oblikovana z naravnimi sestavinami po načelih krajinske arhitekture ali pa je arheološko najdišče. Del posamezne nepremičnine so tudi njene sestavine in pritikline, ki so namenjene uporabi ali olepšanju nepremičnine ali pa so nepogrešljive za njeno delovanje ali razumevanje.

– Kot območje dediščine se v register vpišejo enovita skupina stavb, naselje ali njegov del, večje arheološko najdišče ali območje kulturne krajine, ki ima kot celota vrednote dediščine in je medsebojno dovolj povezana, da sestavlja topografsko določljivo celoto nepremične dediščine. (Vir: ZVKD-1, 2008)

Nepremična kulturna dediščina je lahko mesto, vas, naselje ali njegov del, zgradba ali njeni deli ter zgradba z okolico, elementi zgodovinske opreme naselja, območje, kraj, spomenik in obeležje v zvezi z zgodovinskimi dogodki in osebami, arheološko nahajališče in arheološko območje, vključno s podvodnimi nahajališči in območji, območja in kraji z etnološkimi in toponimskimi vsebinami, krajine ali njihovi deli z značilnimi zgodovinskimi strukturami, ki pričajo o človekovi navzočnosti v prostoru, vrtovi, perivoji in parki, tehnični objekti s stroji ter drugi podobni objekti. (Vir: Priročnik za interpretacijo dediščine, 2020)

Nesnovna kulturna dediščina so prakse, predstavitve, izrazi, znanje, veščine kot tudi s tem povezani instrumenti, predmeti, artefakti in kulturni prostori, ki jih skupnosti, skupine in v nekaterih primerih posamezniki prepoznajo kot del svoje kulturne dediščine. (Vir: Madridsko-newdelhijski dokument, 2017)

Nesnovne vrednote vključujejo zgodovinske, družbene in duhovne povezave ali visoko ustvarjalnost. (Vir: Madridsko-newdelhijski dokument, 2017)

Območje [v tem dokumentu] pomeni točno določeno območje, ki ima dediščinski pomen. Predstavlja del prostora (geografsko določenega območja) in vključuje spomenike, arheologijo, stavbe, strukture, prostore in vrtove. Lahko je snovno ali nesnovno. (Vir: Madridsko-newdelhijski dokument, 2017)

Območje kulturne dediščine je kraj, lokacija, naravna krajina, naseljeno območje, arhitekturni kompleks, arheološko najdišče ali grajena struktura, ki je priznan in pogosto zakonsko zaščiten kot kraj zgodovinskega in kulturnega pomena. (Vir: Listina o interpretaciji in predstavitvi območij kulturne dediščine ICOMOS, 2008)

Ocena stopnje ogroženosti kulturne dediščine je kazalec, ki kaže nujnost ukrepanja v smislu celostnega ohranjanja dediščine skladno z veljavno zakonodajo. Stopnja ogroženosti dediščine se ocenjuje po že vzpostavljeni angleški metodi (English Heritage Methodology …), ki temelji na oceni stanja in rabe dediščine. Lestvice za merjenje stopnje ogroženosti dediščine so prilagojene posameznim zvrstem dediščine, stopnja se spremlja v Informacijskem sistemu eDediščina. (Vir: Ocenjevanje stopnje ogroženosti kulturne dediščine, 2022)

Odpornost dediščine se gradi na dveh povezanih ravneh, in sicer na fizični ravni preprečevanja materialne škode ter na nematerialni ravni družbene povezanosti in gospodarske blaginje skupnosti, ki ji dediščina pripada. (Vir: Tzortzi & Lux, 2022)

Ohranjanje kulturne dediščine danes velja za del splošnega področja okoljskega in kulturnega razvoja. Trajnostne strategije upravljanja v smeri sprememb, ki spoštujejo kulturno dediščino, zahtevajo povezanost konservatorskih in restavratorskih pogledov s sodobnimi gospodarskimi in družbenimi cilji, vključno s turizmom. Namen ohranjanja je podaljšati življenjsko dobo kulturne dediščine ter, če je mogoče, pojasniti njena umetniška in zgodovinska sporočila, ne da bi pri tem okrnili njeno avtentičnost in pomen. Ohranjanje je kulturna, umetniška, tehnična in obrtniška dejavnost, osnovana na humanističnih in znanstvenih vedah in sistematičnih raziskavah. Ohranjanje mora spoštovati kulturni kontekst. (Vir: Smernice za izobraževanje in usposabljanje, 1993)

Ohranjanje spomenika vključuje tudi ohranitev primernega okolja. Če je tradicionalno okolje obstalo, ga je treba ohraniti. Prepovedati je treba vsakršne nove gradnje, rušenja ali prezidave, ki bi lahko spremenile razmerja gmot in barv. (Vir: Beneška listina, 1964)

Okolica spomenika, spomeniške celote ali območja pomeni bližnje in širše okolje, ki je del pomena in razpoznavnega značaja dediščine ali pa k njemu prispeva. (Vir: Šjanska deklaracija, 2005)

Opredeli stopnjo obremenitve okolja npr. s prometom, številom obiskovalcev, pozidanostjo itd., ki še omogoča kakovostno bivanje na določenem območju. (Vir: Projekt HEI-Transform)

Okoljska uspešnost govori o tem, kako določena organizacija dobro upravlja okoljske vidike svojih dejavnosti, proizvodov in storitev ter vpliva, ki ga imajo ti na naravno okolje. Okoljska uspešnost organizacije se lahko izboljša z zmanjšanjem njenega negativnega vpliva oz. z zvišanjem njenega pozitivnega vpliva na okolje. (Vir: Fink Babič et al., 2018)

Okoljska trajnost pomeni vzdrževanje in/ali dolgoročno večanje kakovosti naravnih in kulturnih krajin ob upoštevanju s tem povezanih dejavnikov in procesov. (Vir: Madridsko-newdelhijski dokument, 2017)

Okoljsko občutljivo območje pomeni posebno geografsko območje, ki ga določi državna ali lokalna agencija in ima izjemne ali edinstvene okoljske značilnosti. (Vir: Law Insider, 2024)

Območje, ki ga opredeljujejo določene skupne značilnosti glede vplivov na človekovo zdravje ali imajo katero od naslednjih značilnosti:

• izjemno ali edinstveno naravno okolje;
• izjemno ali edinstveno družbeno, zgodovinsko, arheološko, rekreacijsko ali izobraževalno vrednost oz.
• neločljivost ekoloških, geoloških ali hidroloških značilnosti in občutljivost za spremembe zaradi kakršnihkoli fizičnih motenj.

Navadno so za okoljsko (občutljiva) območja že opredeljeni ukrepi varstva; npr. območje, na katerem je prepovedan promet z motornimi vozili, ali omejeno poseganje v ekosistem, ko govorimo o naravnih območjih. (Vir: Critical Environmental Areas)

Pomen označuje tiste lastnosti dobrine (prostora/predmeta/prakse), ki ponazarjajo, kaj ta dobrina pomeni, nakazuje, izzove in izraža za ljudi. Zadeva predvsem nesnovne dimenzije, kot so simbolne lastnosti in spomini. (Vir: Projekt HEI-Transform)

Pomeni označujejo, kaj prostor pomeni, nakazuje, vzbuja ali izraža ljudem. [...] Na splošno se nanašajo na neoprijemljive razsežnosti, kot so simbolne lastnosti in spomini. (Vir: Burrska listina, 2013)

Ponovna raba se nanaša na uvajanje nove rabe/funkcije območij ali stavb, ki so brez rabe, njihova prvotna raba/funkcija pa ni več mogoča ali smiselna. Praviloma gre za bolj intenzivno poseganje, ki se ne osredotoča na ohranjanje pričevalnosti obstoječega. (Vir: Projekt HEI-Transform)

Popravilo lahko vključuje restavriranje ali rekonstrukcijo obstoječega in/ali novega tkiva, tako da element znova postane funkcionalen. (Vir: Burrska listina, 2013; Madridsko-newdelhijski dokument, 2017)

Čeprav so razmejitve med vzdrževanjem in popravilom spremenljive, bi na splošno popravilo spomenika opredelili kot delo, ki se izvaja v daljših časovnih presledkih in je pogosto potrebno zaradi neustreznega vzdrževanja. Posamezne sestavne dele spomenika je mogoče popraviti, dopolniti ali zamenjati. Govorimo lahko celo o stalnem popravilu v zvezi z rutinsko zamenjavo kamnov na nekaterih spomenikih, kar je zlasti primer kamnoseških delavnic srednjeveških katedral. (Vir: Petzet, 2004)

Poseg je sprememba ali adaptacija, vključno s spremembami značilnosti dediščine, tako snovne kot nesnovne. (Vir: Madridsko-newdelhijski dokument, 2017)

Predstavitev natančneje pomeni skrbno posredovanje interpretacijske vsebine prek urejanja interpretacijskih informacij, fizičnega dostopa in interpretacijske infrastrukture na območju kulturne dediščine. Izvesti jo je mogoče z različnimi tehničnimi sredstvi, vključno z elementi, kot so informacijski panoji, muzejske razstave, opremljene pešpoti, predavanja in vodeni ogledi ter multimedijske aplikacije in spletne strani. (Vir: Listina o interpretaciji in predstavitvi območij kulturne dediščine ICOMOS, 2008)

Prilagojena ponovna raba se nanaša na uvajanje nove rabe/funkcije območij s prepoznanimi dediščinskimi pomeni, ki so brez rabe, in njihova prvotna raba/funkcija ni več mogoča ali smiselna. Nova raba/funkcija in vsi nanjo navezani posegi zahtevajo prilagajanje dediščinskim pomenom v največji možni meri. Kakovostne so rešitve, ki izpostavljajo dediščino in ustvarjajo smiseln dialog med dediščino in novimi posegi. (Vir: SI, 2023)

Prilagojena ponovna raba se nanaša na postopek, ki daje »novo življenje starim stavbam«, ponovno rabo starega območja, stavbe ali krajinskega območja z novo rabo/funkcijami, ki ustrezajo sodobnim potrebam. Prilagodljiva ponovna raba kulturne dediščine je trajnostna strategija za ohranjanje kulturnih vrednot in obnovo zgodovinskih mestnih krajin, ki spodbuja lokalno gospodarstvo in ustvarjanje delovnih mest ter krepi lokalno identiteto in blaginjo. (Vir: Projekt CLIC, D6.5, 2019)

Stavbe kulturne dediščine, ki so izgubile prvotno namembnost, še vedno predstavljajo kulturno, zgodovinsko, prostorsko in gospodarsko vrednost. Prilagojena ponovna raba se ponuja kot strategija, katere cilj je ohraniti sestavine, ki te vrednosti vsebujejo, hkrati pa se prostor prilagodi novi rabi. Nove namembnosti se tako v aktivnem in smiselnem dialogu povezujejo z vrednostmi dediščine. (Vir: Leeuwardenska deklaracija, 2018)

Prostor opisuje geografsko določeno območje z dediščinskim pomenom. To vključuje objekte, prostore in razglede, spomenike, stavbe, strukture, arheološka najdišča, zgodovinske urbane krajine, kulturne krajine, kulturne poti in industrijska območja. Lahko je snoven ali nesnoven. Glej tudi območje kulturne dediščine, ki je podskupina/del prostora. (Vir: Burrska listina, 2013; Madridsko-newdelhijski dokument, 2017)

Razvrednoteno območje je območje, ki mu je zaradi neprimerne ali opuščene rabe znižana gospodarska, socialna, okoljska ali vizualna vrednost ali pa vrednost po merilih varstva kulturne dediščine in je potrebno prenove; razvrednoteno območje lahko po fizičnih, funkcionalnih, okoljskih, socialnih merilih ter merilih varstva kulturne dediščine izkazuje različne vrste in stopnje razvrednotenja. (Vir: ZUreP-3, 2021)

Rekonstrukcija pomeni, da prostor vrnemo v poznano prejšnje stanje z uporabo novih materialov. […] Rekonstrukcija popolnoma izgubljenih prostorov dediščine ali njihovih pomembnih prvin ni ukrep ohranjanja in se ne priporoča. Delna rekonstrukcija, ki je podprta z dokumentacijo, lahko prispeva k celovitosti in/ali razumevanju prostora ali območja kulturne dediščine. (Vir: Madridsko-newdelhijski dokument, 2017)

Rekonstrukcija pomeni vrnitev prostora v poznano prejšnje stanje in se od restavriranja razlikuje po vnosu novih materialov. […] Primerna je le, kadar je prostor zaradi poškodb ali sprememb nepopoln, in le, kadar obstaja dovolj dokazov za reprodukcijo zgodnejšega stanja tkiva. V nekaterih primerih je rekonstrukcija lahko primerna tudi kot del rabe ali prakse, ki ohranja kulturni pomen prostora. Rekonstrukcija mora biti prepoznavna ob natančnem pregledu ali z dodatno razlago. Prostori z družbeno ali duhovno vrednostjo so lahko upravičeni do rekonstrukcije, čeprav lahko ostane zelo malo (npr. samo temelji stavb ali drevesni štori po požaru, poplavi ali neurju). Še vedno velja zahteva po zadostnih dokazih za reprodukcijo prejšnjega stanja. (Vir: Burrska listina, 2013)

Restavriranje pomeni vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo dodatkov ali ponovnim sestavljanjem obstoječih elementov s čim manjšim vnosom novih materialov. (Vir: Burrska listina, 2013; Madridsko-newdelhijski dokument, 2017)

Restavrirati (restaurare) pomeni ponovno vzpostaviti; v nadaljevanju ga ne bomo opredelili kot izraz, ki bi pomenil večja ohranitvena dela na splošno, kot je pogosto v navadi, temveč kot ukrep, ki ga je treba razlikovati od konserviranja in zaščite ter od obnove. Beneška listina pravi, da je cilj restavriranja ohraniti in razkriti estetsko in zgodovinsko vrednost spomenika, temelji pa na spoštovanju izvirnega gradiva in avtentičnih dokumentov. Zato mora presegati zgolj »ohranjanje« ali konserviranje spomenika z namenom, da »razkriva« estetske in zgodovinske vrednote; ali z drugimi besedami, da poudarja vrednote spomenika, ki so (iz katerega koli razloga) skrite, okrnjene ali oslabljene: to pomeni, da jih »ponovno vzpostavlja«. Medtem ko se pri konserviranju obstoječega tkiva spomenika poskuša, kolikor je to potrebno, le tehnično stabilizirati posamezna območja in odpraviti vire tveganj, ki neposredno ogrožajo tkivo, se restavriranje ukvarja s celotnim videzom spomenika kot zgodovinskega in umetniškega pričevanja. (Vir: Petzet, 2004)

Restavriranje je visoko strokoven postopek, ki mora ostati nekaj izjemnega. Njegov namen je ohranjati ter odkrivati estetske in zgodovinske vrednosti spomenika, temelji pa na spoštovanju izvirnega materiala in avtentičnih dokumentov. Tam, kjer se začenjajo domneve, se mora ustaviti: vsakršna dopolnila, ki bi se izkazala iz estetskih ali tehničnih razlogov za nujno potrebna, se morajo ločiti od arhitektonske kompozicije in nositi pečat našega časa. Pred in med restavriranjem je treba spomenik arheološko in zgodovinsko preučevati. (Vir: Beneška listina, 1964)

Reverzibilnost pomeni, da poseg lahko odpravimo, ne da bi pri tem menjali ali spreminjali osnovno zgodovinsko tkivo. V večini primerov reverzibilnost ni absolutna. (Vir: Madridsko-newdelhijski dokument, 2017)

Oživljanje so dejavnosti, ki omogočajo vključevanje dediščine v sodobno življenje in ustvarjalnost, njeno trajnostno rabo in uživanje v njej. (Vir: ZVKD-1, 2008)

Revitalizacija je ponovna oživitev in obnovitev naselja ali njegovega dela, ki zajema celovito prostorsko, družbeno in gospodarsko prenovo. (Vir: OdSPRS, 2004)

Skladna raba pomeni rabo, ki spoštuje kulturni pomen prostora. Takšna raba nima vpliva na kulturni pomen ali pa je ta vpliv minimalen. (Vir: Burrska listina, 2013)

Tkivo pomeni vsa fizična gradiva nekega območja, vključno s prvinami, opremo, vsebino in predmeti ter naravnimi prvinami. Opredeljuje prostore in poglede/vedute. (Vir: Burrska listina, 2013; Madridsko-newdelhijski dokument, 2017)

Teorija več atributov vrednosti (angl. MAVT) je metoda večkriterijskega odločanja, ki odločevalcem v skladu z njihovimi ciljni in preferencami omogoča sistematično kvantitativno ocenjevanje in razvrščanje alternativ glede na več meril ali atributov. (Vir: Projekt HEI-Transform)

Urbano sejanje je družbeno-kulturno in načrtovalsko orodje, ki temelji na prostorskem preizkušanju in vključevanju več zainteresiranih strani ter je predvideno kot vsestranski in dinamičen proces. Deluje kot katalizator revitalizacije s sistematičnim postopnim sooblikovanjem, načrtovanjem in izvajanjem urbanih nizkocenovnih in manjših posegov, ki se za to priložnost imenujejo urbana semena. Zgoščevanje in razmnoževanje takšnih semen ter diverzifikacija ponujenih programov in ukrepov bi »pritegnili ljudi k rabi« prostora. (Vir: Projekt CLIC, D5.5, 2021)

Urbana semena so majhni lokalni urbani posegi ali ukrepi, ki zagotavljajo aktivacijo skupnosti z različnimi načini uporabe, programi, ukrepi in dogodki, ki so posebej namenjeni spodbujanju pozornosti. Oblikovanje in kakovost prostora namreč zlahka zaznajo in izvajajo strokovnjaki, medtem ko nespecialisti in navadni državljani morda potrebujejo primere, da se seznanijo z estetsko razsežnostjo dediščine. Na podlagi zamisli o kontinuiteti lahko začasne pobude postopoma postanejo ponavljajoče se ali stalne postavitve, dejavnosti ali dogodki na mestnih in zelenih površinah ter v praznih prostorih mestnega parterja. Koncept se osredotoča na vzgajanje teh mikrointervencij iz lokalnih potreb. Čeprav urbana semena obravnavajo prostorski kontekst in njegovo dediščino po načelih krožnega gospodarstva, naj bi bila posplošena zamisel navdihujoča in ponovljiva tudi drugje, pri čemer se osredotoča na krajinski (»urbano-krajinski«) pristop. (Vir: CLIC, 2021)

Večkriterijska metoda odločanja (VMO) označuje metodo odločanja z več kriteriji, namenjeno pomoči odločevalcem pri izbiri najboljše možnosti iz nabora izvedljivih alternativ. Pri VMO odločevalci ocenjujejo vsako alternativo na podlagi različnih kriterijev, ki imajo lahko različne uteži ali preference. Metode VMO zajemajo širok nabor pristopov, med katere spadajo, na primer, analitični hierarhični proces (AHP) in druge. Te metode pogosto vključujejo matematične modele in algoritme. (Vir: Projekt HEI-Transform)

Vsi materialni, pisni, ustni in slikovni viri, ki omogočajo spoznati naravo, posebnosti, pomen in zgodovino kulturne dediščine. (Vir: Narska listina o avtentičnosti, 1994; WHC Operational Guidlines, 2023)

Vključujoča prilagojena ponovna raba se nanaša na uvajanje nove rabe/funkcije stavb in območij s prepoznanimi dediščinskimi pomeni skozi vključujoč/participativni proces, v katerem sodelujejo vsi zainteresirani deležniki. Nova raba/funkcija in vsi nanjo navezani posegi temeljijo na prilagajanju dediščinskim pomenom v največji možni meri. Nova raba/funkcija je oblikovana na osnovi konsenza vseh deležnikov, ki je rezultat usklajevanja interesov vseh deležnikov in zainteresirane javnosti. Kakovostne so rešitve, ki izpostavljajo dediščino in ustvarjajo smiseln dialog med dediščino in novimi posegi. (Vir: Projekt HEI-Transform)

Vplivi katerih koli dejavnikov na okoljski/naravni kapital; npr. uporaba obnovljivih materialov pri gradnji pomeni nizek vpliv na okolje. (Vir: Projekt HEI-Transform)

V nasprotju z vrednoto, ki se nanaša na lastnost ljudi, se pojem vrednost nanaša na lastnost predmetov, stvari ali idej in je v osnovi količinski pojem (ga lahko kvantificiramo, npr. izrazimo s številom). Prepoznane vrednosti predmetov ali prostorov, torej tudi dediščine, zrcalijo vrednote neke družbe. V kontekstu dediščine prepoznavamo različne vrednosti, kot na primer zgodovinsko, dokumentarno, estetsko, znanstveno, socialno, kulturno, simbolno-čustveno, finančno in druge. Različne vrednosti iste dobrine lahko različne družbene skupine ali različni deležniki različno ocenjujejo, npr.: isti stavbi lahko ena skupina pripisuje visoko estetsko in nizko čustveno vrednost, druga pa ravno obratno. Sodobna dediščinska teorija, ki izhaja iz prakse, ločuje dva ključna sklopa vrednosti – družbenokulturne (sociocultural) in ekonomske (economic) oziroma intrinzinčne (esencialne, dediščinske – torej pripisane) in ekstrinzične (družbene, instrumentalne – torej pridodane); dediščinska teorija[ŠB1] , ki izhaja iz teoretskih raziskav, tovrstni binomski pogled zavrača. (Vir: Harrison, 2013, Avrami et al., 2019, Projekt HEI-Transform)

Vrednost kulturne dediščine se meri s finančnimi in ekonomskimi kriteriji, pa tudi s kriteriji, ki omogočajo ovrednotenje pomenov, ki niso merljivi z denarjem (razvojno merilo, družbeno merilo). (Vir: Vodopivec, 2015)

Vrednote so psihološki konstrukt, na podlagi katerega določamo vrednost stvarem okrog sebe. Nanašajo se na pojmovanja in prepričanja, ki vplivajo na to, kako ocenjujemo pojave in sprejemamo svoje odločitve. Primeri vrednot so npr. resnica, svoboda, lepota, korist, znanje, varnost, dediščina. Vrednote imajo lastnost kategoričnosti (nepreštevnosti), kar pomeni, da se npr. lahko zavzemamo za svobodo ali resnico, ne pa za nekoliko svobode ali nekoliko resnice. Vrednota je v osnovi lastnost ljudi, ne pa lastnost našega okolja. Prostor ali predmet ima lahko določeno vrednost, ne more pa imeti vrednote; na podlagi individualnih, predvsem pa kolektivnih vrednot družbe določamo prostorom ali predmetom tudi dediščinsko vrednost. (Vir: Čebron Lipovec & Svetina, 2023) (Vir: Projekt HEI-Transform)

Vrednotenje pomeni postopek prepoznavanja ali pripisovanja vrednosti, to je lastnosti, ki jih določena skupnost prepoznava kot pomembne v kontekstu dediščine, in tvori dediščinski pomen določene dobrine (prostora, predmeta, prakse). Z vrednotenjem določamo vrednostne stopnje pomena (npr. visok, srednji, majhen, izjemen, nepomemben …). (Vir: Projekt HEI-Transform)

Vzdrževanje pomeni stalno skrb za tkivo in okolico prostora ali območja kulturne dediščine – pojem je treba ločevati od popravila. (Vir: Burrska listina, 2013; Newdelhijski dokument, 2017)

V nasprotju z običajnim vzdrževanjem stavb je treba pri vzdrževanju zgodovinskih stavb vedno upoštevati spomeniško vrednost stavbnega tkiva in spomeniški značaj objekta. Pod temi pogoji je ustrezno vzdrževanje lahko najpreprostejša in najmilejša oblika ohranjanja, saj varuje pred morebitnimi poškodbami, zlasti tistimi, ki so posledica vremenskih vplivov, in tako ohranja spomenike nedotaknjene skozi stoletja. (Vir: Petzet, 2004)

Tradicionalno ohranjeno območje kulturne krajine, ki se varuje kot kulturni spomenik. (Vir: Urbanistični terminološki slovar, 2016)

Zavarovana kulturna krajina: varujejo se značilna raba zemljišč, parcelacija, značilna vegetacija, prostorske dominante, odnos med poselitvijo in odprtim prostorom, kraji spomina in značilna topografska imena. (Vir: ZVKD-1, 2008)