Poletna šola 2023

Industrijska dediščina za trajnostno prihodnost: prilagojena ponovna uporaba

Industrijska dediščina je ključna pričevalka razvoja družbe v zadnjih dveh stoletjih. Tehnološke rešitve in nova znanja so vplivali na razvoj kompleksnih grajenih struktur in usmerjali razvoj celotnih območij ter narekovali urbanizacijo. Danes te stavbe in območja ne pričajo le o spremembah v načinu dela in tehnologij, temveč tudi o spreminjanju življenja v celoti.

Po opustitvi proizvodnje so prostori industrializacije (p)ostali dediščinski vir, ki obenem predstavlja prostorski potencial in priložnost za umestitev vsebin, s katerimi se bodo urbana in druga okolja razvijala ter bogatila.

Z željo po ohranitvi avtentične pričevalnosti industrijskih prostorov je potrebno procese prenove in ponovne uporabe ustrezno načrtovati z upoštevanjem dediščinske kvalitete. Nova raba se mora prilagajati dediščini – zato jo imenujemo prilagojena nova raba.

Poletna šola je namenjena tako študentom magistrskih študijev in doktorskim študentom kot tudi vsem strokovnjakom, ki se z obravnavano tematiko soočajo v praksi: strokovnjakom s področja varovanja dediščine, arhitekture in urbanizma, predstavnikom lokalnih skupnosti in odločevalcem na vseh ravneh v Sloveniji in širši regiji.

Poletna šola bo potekala v hibridni obliki. Vsa predavanja in tematske delavnice se bodo odvijali preko spletne platforme Zoom in v živo na Fakulteti za arhitekturo UL, popoldansko delo pa bo potekalo le v živo na fakulteti ter na lokaciji Železniških delavnic na Parmovi ulici v Ljubljani.

Za vse udeležence je predvideno aktivno sodelovanje. Lepo vabljeni vsi, ki bi želeli v okviru tematskih delavnic predstaviti izzive, vezane na industrijsko dediščino iz svojega okolja. Dolžina predstavitve naj bo 5–7 min.

Svoj predlog za predstavitve pošljite na 5 straneh v ppt ali pdf formatu do 22. junija 2023 na naslov trajnostna.dediscina@fa.uni-lj.si

Dr. Miles Oglethorpe je bil član odbora TICCIH (Mednarodni odbor za ohranjanje industrijske dediščine) od leta 2003. Leta 2018 je bil na kongresu v Santiagu v Čilu izvoljen za predsednika organizacije TICCIH. Je tudi vodja industrijske dediščine pri Historic Environment Scotland, ki je nacionalni organ, odgovoren za stavbno dediščino na Škotskem. Diplomiral je na Univerzi v Durhamu in doktoriral na Univerzi v Glasgowu, nato pa je leta 1983 postal del industrijsko-arheološke raziskovalne enote Univerze v Strathclydu. Leta 1985 se je pridružil Kraljevi komisiji za starodavne in zgodovinske spomenike Škotske v Edinburghu, od koder je se je leta 2007 preselil k škotski vladni agenciji za dediščino Historic Scotland. Delal je z mednarodnimi partnerji na področju industrijske dediščine, zlasti na Norveškem in Japonskem, in vodil ekipo, ki je bila odgovorna za pripravo uspešne nominacije svetovne dediščine za most Forth Bridge leta 2015. Prav tako svetuje ICOMOS-u glede vprašanj, povezanih z industrijsko svetovno dediščino, v zadnjem času pa se osredotoča na industrijsko dediščino na Bližnjem vzhodu. Je urednik, avtor in soavtor številnih knjig in prispevkov, ki se nanašajo na industrijsko dediščino, zlasti energetiko.

Grethe Pontoppidan je akademska arhitektka in podiplomska magistrica arhitekturne dediščine. Od leta 2014 vodi lastno svetovalno podjetje Arkitekturet, ki se osredotoča na stavbno dediščino 20. stoletja in predvsem na vprašanja, ki so povezana s sodobno stavbno dediščino v Kopenhagnu na Danskem.

Ima več kot 20 let praktičnih izkušenj z delom v arhitekturi, zlasti pri delu s tehničnimi pristopi k ohranjanju stavbne dediščine. Študirala in delovala je v Franciji, v Združenem kraljestvu, v Nemčiji in na Švedskem. Ob vodenju svojega podjetja deluje tudi v nevladnem sektorju. Je predsednica strokovnega odbora za moderno dediščino okviru neprofitne danske organizacije za dediščino Landsforeningen for Bygnings- og Landskabskultur, kjer je odgovorna za svetovanje in uvrščanje, stavb zgrajenih po letu 1940, na nacionalne sezname dediščine. Od leta 2017 je tudi članica upravnega odbora do.co.mo.mo. Danska in od leta 2020 podpredsednica Mednarodnega znanstvenega odbora za dediščino 20. stoletja (ISC20C) organizacije ICOMOS.

Njen pristop temelji na razumevanju ohranjanja materialne in nesnovne dediščine ter upoštevanju demokratičnega in interdisciplinarnega procesa upravljanja sprememb, ki združuje široko paleto pogosto nekonvencionalnih orodij. Ta segajo od promocije, raziskovanja in ocenjevanja območij dediščine do političnega udejstvovanja državljanov in nevladnih organizacij, upravnih strategij ter tehničnih posegov in načrtov. Sprožila je odmevne javne razprave o sodobni dediščini na Danskem, vključno o dvorani vikinških ladij, zgodovinskem betonu in njegovem ohranjanju ter o standardiziranih enodružinskih stanovanjih iz šestdesetih let 20. stoletja.

Dr. Mojca Marc je izredna profesorica na Katedri za management in organizacijo Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. Na dodiplomskih in podiplomskih programih matične fakultete predava teme iz ekonomike poslovanja, poslovodnega računovodstva ter ekonomike projektov, sodeluje pa tudi na podiplomskih programih Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo. Poleg tega poučuje na Ekonomski fakulteti Univerze v Rijeki in je gostujoča predavateljica na Ekonomski fakulteti Univerze v Zagrebu. Doktorirala je na Univerzi v Sieni (Italija). Med doktorskim študijem se je raziskovalno izpopolnjevala tudi na Univerzi v Oxfordu (Velika Britanija). Raziskovalno se ukvarja s problematiko merjenja uspešnosti poslovanja podjetij, managerskimi sistemi kontrole in sistemi za obvladovanje tveganj. Bila je članica WIPO-ve skupine strokovnjakov za ekonomske vidike intelektualne lastnine v državah v tranziciji v letu 2011. Sodeluje pri izvedbi svetovalnih projektov za različna slovenska podjetja, kjer običajno pokriva vsebine, vezane na ekonomiko in financiranje poslovanja. Od leta 2013 deluje kot predsednica Uredniškega odbora Založništva EF, je recenzentka za več znanstvenih revij, pred kratkim pa je bila imenovana za glavno urednico Economic and Business Review.

Tatjana Dizdarević, po poklicu inženirka rudarstva, je bila 30 let zaposlena v Rudniku živega srebra Idrija, Slovenija, od tega 24 let kot vodja službe za varstvo pri delu. Po njegovem zaprtju leta 2017 je direktorica Centra za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija. Center je ustanovila Vlada Republike Slovenije kot javni zavod z namenom zagotavljanja celostnega in trajnostnega upravljanja kulturne dediščine in naravnih vrednot, povezanih z nahajališčem živega srebra v Idriji. Poleg znanstvenoraziskovalnega dela in projektov na področju vplivov živega srebra na okolje in človeka je sodelovala v delovni skupini za pripravo nominacije »Dediščina živega srebra. Almadén in Idrija« na Unescov seznam svetovne dediščine v obdobju od leta 2008 do vpisa na Unescov seznam leta 2012. Od leta 2013 je članica in trenutno predsednica nacionalnega in mednarodnega Koordinacijskega odbora. »Dediščina živega srebra. Almadén in Idrija«, od leta 2019 je predsednica Nacionalnega odbora za svetovno kulturno in naravno dediščino (odbor deluje kot strokovno posvetovalno telo Slovenske nacionalne komisije za UNESCO).

Dr. Sonja Ifko je arhitektka, izredna profesorica na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Je predstojnica Interdisciplinarnega medfakultetnega inštituta za trajnostno dediščino Univerze v Ljubljani. Njena glavna raziskovalna področja so arhitekturna in urbana dediščina 19. in 20. stoletja, urbana regeneracija in prilagojena ponovna uporaba območij industrijske dediščine ter ohranjanje in interpretativna prezentacija območij dediščine. Raziskovanje dopolnjuje s projektnim delom na področju prenove in interpretacije kulturne dediščine.

Vodila je številne raziskave na področju evidentiranja in trajnostne revitalizacije območij industrijske dediščine, med njimi Trajnostna strategija dediščine premogovnika RTH (2018). Organizirala in vodila je tudi mnoge delavnice na temo revitalizacije in ponovne uporabe dediščine. Trenutno vodi nacionalni temeljni raziskovalni projekt Dediščina za vključujočo trajnostno preobrazbo. Je avtorica in soavtorica več znanstvenih člankov in knjig, vključno z monografijo Varstvo in ponovno uporabo območij industrijske dediščine. Dileme, problemi in primeri, ki jo je izdal ICOMOS Slovenija leta 2018.

Je predsednica Slovenskega nacionalnega odbora ICOMOS in nacionalna predstavnica Slovenije v TICCIH. Je članica Slovenske nacionalne komisije za UNESCO in članica strokovne komisije za svetovno dediščino pri Slovenski nacionalni komisiji za UNESCO.